»Vsaka doba ustvarja svojega lastnega Drugega. Da tudi sodobne povedke o 'aktualnih' drugih kažejo na ksenofobijo in nerazumevanje drugačnosti tujcev.«

»Zakaj delamo to, kar delamo? Je ksenofobična retorika odraz vrednot, ki jih ima posameznik, ali lahko kaže na nekaj, česar korenine segajo globoko v našo psiho?«

»Moramo si zaslužiti, a nekaj nam je lahko tudi podarjeno. Najprej moramo spoštovati sebe«

»To, kar me je v postavitvi Lygrejeve predloge zanimalo veliko bolj od narativa družinske drame, so razpoke v tem narativu, ki celoti dajejo popolnoma nove razsežnosti in nam razkrivajo groteskno ozadje sodobne zahodne družbe.«

»Psihoterapija mi je dala vozniški izpit, od mene pa je odvisno, kako bom vozila.«

»Jaz in Drugi nista enakovredna ustvarjalca svoje lastne podobe, ampak to vlogo prevzame zgolj prvi – tako kot podoba, ki jo pripisuje sebi, je tudi podoba Drugega njegova stvaritev.«

»Da zanj vemo, je dar duha, ki je njegov element, da se nam razodeva v umu ali samozavedanju.«

»To je fenomen, ki ga spremljamo od samih začetkov, dejstvo pa je, da ko slišimo tako veliko količino jezika, nam postane domač, nam zleze pod kožo in marsikdo od gledalcev še danes zavoljo telenovel zna kako špansko ali pa celo turško, korejsko besedo, ki jo je slišal, ko jo je vsak dan pred TV vlival vase.«

»Sodoben in kritičen je že sam način uprizoritve, ki nam ga v prologu razloži Mlakar, preden se prelevi v Uga, lik iz komedije. To je teatro povero, revno gledališče, ki nima denarja za scenografijo, zato je scenografija mentalna v gledalčevi glavi. Tudi prenekateri gledalec nima denarja za razkošno scenografijo lastnega življenja.«