»Vsaka doba ustvarja svojega lastnega Drugega. Da tudi sodobne povedke o 'aktualnih' drugih kažejo na ksenofobijo in nerazumevanje drugačnosti tujcev.«

»Zakaj delamo to, kar delamo? Je ksenofobična retorika odraz vrednot, ki jih ima posameznik, ali lahko kaže na nekaj, česar korenine segajo globoko v našo psiho?«

»Moramo si zaslužiti, a nekaj nam je lahko tudi podarjeno. Najprej moramo spoštovati sebe«

»To, kar me je v postavitvi Lygrejeve predloge zanimalo veliko bolj od narativa družinske drame, so razpoke v tem narativu, ki celoti dajejo popolnoma nove razsežnosti in nam razkrivajo groteskno ozadje sodobne zahodne družbe.«

»Psihoterapija mi je dala vozniški izpit, od mene pa je odvisno, kako bom vozila.«

»Jaz in Drugi nista enakovredna ustvarjalca svoje lastne podobe, ampak to vlogo prevzame zgolj prvi – tako kot podoba, ki jo pripisuje sebi, je tudi podoba Drugega njegova stvaritev.«

»To je fenomen, ki ga spremljamo od samih začetkov, dejstvo pa je, da ko slišimo tako veliko količino jezika, nam postane domač, nam zleze pod kožo in marsikdo od gledalcev še danes zavoljo telenovel zna kako špansko ali pa celo turško, korejsko besedo, ki jo je slišal, ko jo je vsak dan pred TV vlival vase.«

»Mislila sem, da nisem dovolj dobra, da bi bilo bolje, ko me ne bi bilo, ker tako ali tako ne bo nič iz mene. V glavi sem imela črnino, kot da bi izključila stikalo. Tema, čista tema.«

»Vprašanje pogleda na telo me spremlja že nekaj let.«